Včasih se inspiracija zamaskira v meni neprepoznavne oblike. Hudomušno se namuzne in mi nagaja. Kot da mi sporoča, naj se je ne oklepam tako obupano.......naj ji pustim svežino breztežnosti. Lovim jo z ihto v prstih......sili me, da razvajeno cepetam...se hudujem. Preganjam jo kot ranjenega jazbeca, ki se je zatekel v grmičevje........da se zaceli....pride malo k sebi.Včasih na isti način preganjam ljubezen....jo izsiljujem.....zahtevam. Si lastim tuje srce.
Šele ko se v meni ponovno prebudi spokojnost, mi obe prideta pred oči z začudenim izrazom........"Saj sva vedno tu."............in nato s sarkazmom na jeziku......"Premalo očitno zate, ljubica?"
V glavi se sproži rafal negotovih vprašanj, zato se skrijem v deževni del kopalnice...........dišave me vedno prebudijo v pravo obliko.
Ni komentarjev:
Objavite komentar