Muza

Pred kratkim sem gledala film o Modiglianiju, katerega je fantastično upodobil Andy Garcia, in se seveda naivno poistovetila z njegovo ljubeznijo Jeanne. Bila je mlada, sramežljiva deklica, ki se je divje zaljubila v Amadea, zapustila dom in se prepustila njegovemu psihadeličnemu svetu dekadence. Dovolila si je tako globoko čustveno odvisnost, da se je, ko je umrl, visoko noseča vrgla skozi okno pod pretvezo, da brez njega ne more živeti.

No, moje poistovetenje se konča pri ljubezni do slikarja. Nisem čustveno odvisna deklica, ki se ji smisel življenja začne in konča pri ljubezni. A se vseeno vedno močno raznežim ob takšnih zgodbah. Dramatične ljubezni, polne strasti in obupa, ki se končajo s smrtjo ali pa vsaj hudim živčnim zlomom. Sem pač morbiden romantik. In se sprašujem, what the fuck je s temi slikarji, da v ženskah vzbujajo tako ekstremne emocije?

Moja izkušnja me namreč pušča daleč od medle, "normalne" zaljubljenosti. Takšne, ki te osrečuje in pomirja hkrati. Mene moja modrooka muza pelje iz ekstrema v ekstrem vsakih pet minut. Vsak dan znova se moja čustva mešajo iz fatalne zaljubljenosti do smrtnega sovraštva, a tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Ker sem se uspešno prepričala, da je to dobro za mojo osebno rast in kreativnost. Vsak trenutek močne strasti, pozitivne ali negativne, mi namreč pomeni neprimerljivo več, kot ure mlačno-umirjene zatreskanosti.

Zato sem glavna privrženka ljubezenskih dram, ki te iz naivnosti popeljejo v mračne predele lastne psihe in te izstrelijo na drugo stran realnosti - naravnost v pravljico. mmmmmmmmmmmmmm..........................