Uf....že cel dan se mi vrti in bliska v glavi....od intenzivnosti noči, alkohola in sreče. Obkrožala so me sama lepa bitja in počutim se počaščeno, da delijo svoja pravljična življenja z mano.
HAPPY BIRTHDAY TO ME!!!
Cel dan že čakam na inspiracijo. Pogledala sem v vsak kotiček glave in pokukala celo pod prste. Mogoče mi pa danes ni namenjeno ustvariti nič posebnega...le prepuščati se opoju brezdelja in ljubezni. Se potopiti v sanje in počakati na jutri.
Tako nekako se je včeraj zaključila moja božična večerja. Sita in pijana sem zaspala v banji in se zbudila slabo uro kasneje totalno polomljena in sitna. Ponoči sem spala sem le na pol, saj je poleg mene migetalo bitjece, ki spušča presenetjivo glasne zvoke glede na njeno velikost.
Še dobro, da nimam dimnika, ker bi sicer v paniki čakala na usodni trenutek, ko se bo v moj dom poskušal zbasati kričeče oblečen mož s prevelikim trebuhom. Brezbrižno se bom zamotila s slaščicami in pečenimi živalicami in brez večjega stresa prebrodila čas do usodnega dne, ki me je zrinil na svet niti ne tako daleč nazaj.
Pretvarjam se, da sem mačka, ki ji je vseeno. Ker so me danes na cedilu pustili: moj jezik, razum, čas in škratki. Biti človek je postajalo vse bolj neznosno in zdaj mi je dokončno prekipelo. V mačji koži je svet lepši.
S trepetajočimi trepalnicami sem se zazrla v polsanje in zmedeno odkorakala v dan. Minute se sprehajajo z nemirom na hrbtu...tistim prijetnim. Mrčes v trebuhu se je po dolgem času prebudila in prav tako moje srce, ki je predčasno zaključilo zimski spanec. Ljubljenost nesramno preganja neprijetne misli in z nelagodjem ugotavljam, da nisem tako samozadostna, kot sem mislila.
V moj dom so se vselili sestradani škratki, ki pogoltno grizejo signale v zraku in mi onemogočajo pisanje. Obljubili so mi, da se bodo januarja izselili, ker so nemirna vrsta brez obstanka. Trenutno spijo pod lijakom v omari, zato sem se manično vrgla na čarobno škatlico. ampak...pssssssssssssst....če jih škrtanje mojih členkov prebudi bo vik in krik.
Minuli obrazi potlačenih strahov slej kot prej popačijo resnično lepoto. Jaz pa ostajam sama z novimi ugotovitvami. Me slišiš ljubezen, ko ti v noči brez lune šepetam neumnosti o večnosti? Princeska v meni še vedno verjame, jaz pa si le želim.
Kotalila sem se po preteklosti...okušala svojo starost. Se pretakala naokrog, ujeta v sistemu. Ponoči sem spala, kot bi bila mrtva, podnevi pa električna vsa vihrala okrog fizičnih dogodkov. Lepo se je vračati in posiljevati preobrazbo. Izpljuniti vžgane vzorce...vedenje. Iskati mir v prostoru, kjer sem se tisočkrat izgubila...našla...zbežala...se priplazila nazaj. Pohajkovala sem po gnusnih poteh prekteklih tesnob...tokrat lahkotna vsa....že skoraj zelo srečna.
Ko se zatečem v pravljični brlog levje kraljice, vedno nosim svoje srce na dlani. Izpostavljeno in ranljivo......ker vem, da se mu tam ne bo pripetilo nič grdega. Podvržem ga kristalom in kalčkom....pa opojnim dišavam in čisti ljubezni. Včasih rahlo zardi, ko posluša besede, ki se valjajo naokrog. Včasih se sprašuje, če je res nadvse iskreno. Največkrat pa se le nežno zvije v klobčič in prede.....ker je sprejeto...ujeto v dragocenem trenutku nepazljivosti. Pri njej ga to ne plaši.
Sarkazem se mi predolgo ni ovijal okrog ušes. Vedno me reši pred tesnobo življenja, tokrat pa me je zapustil v kritičnem momentu in njegova odsotnost je bila skoraj usodna zame. Včeraj zvečer sem ujela lesket v oknu in vedela sem, da se je vrnil. Celo noč mi je nagajal in me poskušal premamiti iz sanj....dokončno sem se mu prepustila šele v zgodnjih popoldanskih urah. Z rdečim jezikom je mljaskal nekaj o tem, kako je moral rešiti luno pred škorpijonom...jaz pa sem se pretvarjala, da ga ne razumem.
Če bi pustila elektriki zaščemeti v glavi, bi me mogoče napojila z do zdaj nerazumljenimi doživetji......če bi pustila znanim planetom sevati v krvi, bi me verjetno razblinili v zrak.....če bi pustila pijavkam sesati mojo dušo, me ne bi bilo več.
Ponoči se je izpelo toliko poljubov in dotikov, da sem se s srečnim srcem zopet umestila v neko paralelno družino. Ne znam zamrzniti teh čutenj.....jih obdržati za grde dele dneva. Vsa mehkoba je zapustila moje telo, ko sem zaprla vrata svojega vesolja in me je grdo oklofutalo jutro s svojim egoizmom.
Kratek preblisk med pripravami na žur. Verjetno bodo mase ljudi podlegle toksičnemu razvratu.....se bom jaz obdržala? Zelo verjetno. Tuja telesna potovanja mi bodo zopet klesala zloben nasmešek na obraz.....moje telo pa pripada le meni in njemu....
