četrtek, 29. november 2007

zimske radosti

Ni mi všeč, da je mraz.....sicer je romantično....meglice....dim, ki se ovija okrog pogovorov in poljubov. Vsako bitje spremlja pravljični oblak......kot da šele zima razkrinka naše angele varuhe....but still...
Ta rezoč zrak, ki grize do globin, se mi ne zdi naraven. Najbolj ironično je to, da sem bila v tem času rojena. Mogoče je vse skupaj post porodna travma. He, he....zavračanje realnosti. Ker sem se prostovoljno izkobacala iz varne duplinice, pa si tega še nisem oprostila. Sicer me čaka prelomnica kmalu...mogoče z njo pride tudi resnično sprejemanje življenja in letnih časov...sprejemanje sebe.
Bom končno nehala kriviti luno za vsako solzo, ki se rodi v mojih očeh in nesramen nasmešek, ki se trga iz mojih ustnic......

sreda, 28. november 2007

pikica vs evil nina

Včasih se v moji glavi hkrati krega toliko različnih glasov, da bi se z veseljem izklopila za kako uro ali dan. Srečna bi bila, če bi bila le razdvojena....svojevrstno olajšanje bi bilo zadrževati v glavi le jin in jang.....angelčka in hudička......
Za mojimi očmi se menjajo pikica.....evil nina.....švesti.......ljubica.......tista, katere ime je skrivnost.....veverička.....tasmanska vragica.....te so prijazne in mostly harmless.
Ko pa se zbudijo vse, tudi zlobne, prestrašene in tiste, ki so do obisti prepričane, da so moški, se možgani izklopijo od groze.....oči postanejo rahlo blazne, jezik pa se brezupno trudi izraziti nekaj vsaj približno smiselnega. Največkrat mu sramotno spodleti in vsi glasovi utihnejo za sekundo, dve, tri......potem pa izbruhnejo v brutalno obtoževanje druga druge.
V takih trenutkih pomaga le umetna paraliza celega sistema......ali pa kvaliteten obrok.

torek, 27. november 2007

napad virusov

Hm.........v mojih pljučih se danes odvija prava drama....borijo se z banalnimi nevšečnostmi...bruhajo rumeno sluz in mi kratijo spanec. Občutek imam, kot da moje telo stavka....in število upornikov je vedno večje. Zjutraj se je pljučam pridružil nos. Glava je še v fazi prepričevanja, zato jo pridno drogiram z raznimi tabletkami.....da ji vzamem občutek samostojnosti in bistrosti...ha.
Sumim, da je vse skupaj zakuhal moj rahlo nejevoljen ego.......poleg organov mi namreč odpoveduje tudi razum......dnevi minevajo v ritmu kihanja in samopomilovanja.
Smrk, smrk.....

ponedeljek, 26. november 2007

vikend drama

Zatekala sem se v tuje kokone, da bi pozabila na lastno nepripadanje. Borila sem se z nepojasnjenimi žarčenji, ki so v meni odklepala lažne identitete. Ko je napetost popustila, sem se sladkala z ljubečimi kolači in zaspala s solznimi očmi.
How was your weekend?
Še vedno se zapletam v tuje procese, zato teško izločim jasne misli iz obličja svojega zmedenega.

petek, 23. november 2007

angeli in demoni

Ko se zapolni luna, vedno znova izgubim nedolžnost........a jo povrnem, ko začne luna spet usihati. Kozmično valovanje me premika močneje, kot premika vodo. Zbuja v meni nekaj pradavninskega....mističnega.
Prežemajo me njegovi demoni...želim si, da bi bila njegova vsa......a ohranila sebe zase. Pa ne deluje. Me naredi šizofreno....izgubljeno......grdo....lepo....
Telo mehko se stopi pod njegovo slino......nato postane trdo ob verbalnem pretepanju. Ko gre, se stre srce moje zaljubljeno. Zapiram se sama vase, postajam resnična......na način, ki je sprejemljiv okolju. A pristno obličje moje joče......za pravljico......popolnost......za naju.
Zatiskam si oči, ušesa, nos......poskušam preprečiti masovno penetracijo duš, ki se nikoli niso zazrle sebi v notranjost. Kdo sploh so, da me tako brezbrižno obsojajo......me silijo v odraslo okornost? Jim ni jasno, da bom jaz vedno znala priklicati čarobnost v svoje srce?

četrtek, 22. november 2007

sprenevedanje ega

Včasih se inspiracija zamaskira v meni neprepoznavne oblike. Hudomušno se namuzne in mi nagaja. Kot da mi sporoča, naj se je ne oklepam tako obupano.......naj ji pustim svežino breztežnosti. Lovim jo z ihto v prstih......sili me, da razvajeno cepetam...se hudujem. Preganjam jo kot ranjenega jazbeca, ki se je zatekel v grmičevje........da se zaceli....pride malo k sebi.
Včasih na isti način preganjam ljubezen....jo izsiljujem.....zahtevam. Si lastim tuje srce.
Šele ko se v meni ponovno prebudi spokojnost, mi obe prideta pred oči z začudenim izrazom........"Saj sva vedno tu."............in nato s sarkazmom na jeziku......"Premalo očitno zate, ljubica?"
V glavi se sproži rafal negotovih vprašanj, zato se skrijem v deževni del kopalnice...........dišave me vedno prebudijo v pravo obliko.

sreda, 21. november 2007

čustvena hibernacija

V roju srčnih utripov težko prepoznam tistega, ki bije z enako hitrostjo kot moj.......nekateri so varljivi...posnemajo utripe svojih žrtev, da jih lažje napadejo. V zimski tišini so bolj prepoznavni.....zato je takrat več čustvene hibernacije. Nočemo se prepustiti, ker lažje prepoznamo laž....
Naivnost, ki jo prinese vročina se pozimi spremeni v kokon, ki čaka na nove žarke, da se bo lahko izvalil....spremenil v vir slabe vesti in moralnega obžalovanja.
Kaj pa če je tudi moje srce ena velika zlagana gmota? Nemogoče....me žgačka v ušesu....ker pozimi nikoli nisem sama.....

torek, 20. november 2007

mizernost ohladitve

Danes mi možgane kravžljajo življenjske banalnosti. Upiram se, praskam in piham, pa me insekti vseeno grizejo pri živem telesu. Kako najti "peace of mind" v norosti betonskih odjemalcev in robotov..........je možno, da gre za čudno karmično napako? In je sredi pragozda mala urejena opica, ki si cel čas ponavlja: "Nekaj je narobe........jaz ne spadam sem."
Vse kar bi lahko bilo lepo, se sprevrača v čudno gmoto očitkov in potuhnjene jeze. In sredi čustvenega kaosa me napadajo beli papirčki, ki na sebi nosijo nesprejemljiva sporočila.
Štedilnik se prižiga le za čaj.......lonci samevajo........in skoraj nihče ne ve, kaj to pomeni.

ponedeljek, 19. november 2007

nočna preobrazba

Danes mi je v sanjah neznani duh zopet poskušal razodeti skrivnost ljubezni.....pa sem v svoji jutranji nablodi zgrešila njegovo bistvo. Vseeno se me oklepa občutek doživetja namesto počitka.
Možgani so danes kot pokvarjena plošča...ne pustijo mi bistrosti. Telo mi ne pusti, da bi ga čutila. Pljuča pošiljajo zrak drugam...danes jim ni do bivanja. Slišim tuje misli, ki se z zadnjimi močmi tolažijo in valijo krivdo na alkohol.....ampak na skrivaj vedo, da so bili v tistem trenutku najbolj resnični. Kaj jim bo danes povedal odsev.....medtem ko si bodo krtačili osramočene zobe?
Šizofreni prsti tipkajo po svoje, oči se prebijajo skozi neprodušno plast smoga in misli.......so........počasno zmedene....kot vedno.
Over and out.

nedelja, 18. november 2007

blank

Včasih delujemo iz popka. Vibracije napadejo um in popačijo besede. Si se kdaj ujel v meglo, ki te obdaja...le nemo gledal svoje telo, ki ukrepa proti tvoji volji? Se nasmihal nad banalnostjo svojih gibov?
Ko iz mene začnejo govoriti živali, poskušam zapreti usta.......pa me to nasilje nad lastno dušo le zaskeli v jeziku. Mi polije žolč čez zobe. Nič drugega ne zleze ven, kot čista zloba. I'm only human. V naročju zagrenjenih zverinic.

sobota, 17. november 2007

zeleno, ki te ljubim zeleno

Ali raje: zeleno, ki te pijem zeleno.
Se je izvila noč v bežnem spominu ritmičnega pozibavanja in močnih soočenj. Izpljunilo me je na nemogoč mraz in se izvilo v belo jutro. Še vedno mi vibrirajo bobenčki in se krčijo mišice.
Srce me vabi v posteljo.....na mehki počitek....v zlato naročje.....

petek, 16. november 2007

Wisdom of the fall?

Veter zbuja v meni nostalgijo in mi izostri pogled nazaj. Z večjo samozavestjo sem sposobna preučevati svojo krhkost, ki je bila do zdaj izpostavljena mnogim trenutkom nekontroliranega vdajanja raznim temnim princem...jim pustila, da načnejo moje že od rojstva krvaveče srce...zadrževala v sebi željo po prevladi nad moško energijo. Nikoli si nisem upala do konca predati moški kosmatosti, da me ponese v uničenje...in si s tem prikrajšala marsikateri trenutek naslade.
Mladostna nadutost s seboj odnese tudi moralne zadržke. Jih brez pomisleka izbriše iz glave....mi omogoča lažje oprijemanje navidezne konkretnosti. Mi vzbuja lažen občutek stvarnosti.
Zakaj še nimam svojega portreta......mu težim dneve in noči....v odgovor pa dobim le odsoten nasmešek.....mogoče pozimi, ko bo zaspalo vse, razen najine domišljije. Takrat se bo moj ego napajal v čarobni podobi tistega, kar bi morala biti....

sreda, 14. november 2007

The past

Alenka je vstopila v moje življenje na fatalni način. In danes sva se srečali po dolgem času. Mnogo kapljic se je scedilo, preden sva končali najino druženje in ne bi bilo objektivno, če bi napisala še karkoli o tem. Imela sem se čarobno.

torek, 13. november 2007

Muza


Pred kratkim sem gledala film o Modiglianiju, katerega je fantastično upodobil Andy Garcia, in se seveda naivno poistovetila z njegovo ljubeznijo Jeanne. Bila je mlada, sramežljiva deklica, ki se je divje zaljubila v Amadea, zapustila dom in se prepustila njegovemu psihadeličnemu svetu dekadence. Dovolila si je tako globoko čustveno odvisnost, da se je, ko je umrl, visoko noseča vrgla skozi okno pod pretvezo, da brez njega ne more živeti.
No, moje poistovetenje se konča pri ljubezni do slikarja. Nisem čustveno odvisna deklica, ki se ji smisel življenja začne in konča pri ljubezni. A se vseeno vedno močno raznežim ob takšnih zgodbah. Dramatične ljubezni, polne strasti in obupa, ki se končajo s smrtjo ali pa vsaj hudim živčnim zlomom. Sem pač morbiden romantik. In se sprašujem, what the fuck je s temi slikarji, da v ženskah vzbujajo tako ekstremne emocije?
Moja izkušnja me namreč pušča daleč od medle, "normalne" zaljubljenosti. Takšne, ki te osrečuje in pomirja hkrati. Mene moja modrooka muza pelje iz ekstrema v ekstrem vsakih pet minut. Vsak dan znova se moja čustva mešajo iz fatalne zaljubljenosti do smrtnega sovraštva, a tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Ker sem se uspešno prepričala, da je to dobro za mojo osebno rast in kreativnost. Vsak trenutek močne strasti, pozitivne ali negativne, mi namreč pomeni neprimerljivo več, kot ure mlačno-umirjene zatreskanosti.
Zato sem glavna privrženka ljubezenskih dram, ki te iz naivnosti popeljejo v mračne predele lastne psihe in te izstrelijo na drugo stran realnosti - naravnost v pravljico. mmmmmmmmmmmmmm..........................

ponedeljek, 12. november 2007

Home

Cel dan se je odvijal v polsnu, saj sem blodila naokrog že v nenormalno zgodnjih urah. Ko je sonce še spalo, sem šla v preteklost. Se sprehodila po mestu in poskušala ubežati navalom spominov, ki so renčali name na vsakem koraku. Kotički moje mladosti so dobili nove fasade, stoli v kafičih pa so ostali enako zguljeni. Ljudje še vedno zrejo v tla in starim znancem se je na oči prikradla alkoholična starost.
Ko sem se končno znašla doma, sem bila soočena s svojo temno stranjo....a se je moje srce osvobodilo razvajenih vrvi in zdi se mi, da zdaj vdihnem dvakrat več zraka kot prej.
Še mesec in pol, pa bo vse drugače.....mi šepetajo v uho že cel dan......naj jim verjamem?

nedelja, 11. november 2007

I hate sundays


Mislim, da se je moje sovraštvo začelo, ko sem prvič zakorakala v šolski sistem, a se nadaljuje tudi zdaj, ko že dolgo nisem več učenka. Vsaj uradno ne. Vsako nedeljo po kosilu me popade tesnoba pomešana z glavobolom, žalostjo in brezciljnostjo - depra na kvadrat. Potolažila bi me edino kaka sočna čokoladna tortica. But guess what?! Nedelja je....vsi moji najljubši kotički so zaprti. Preostane mi edino deceivanje - popolno ignoriranje realnosti. Valium efekt - umetni nasmešek, pretvarjanje, da je super fantastično lazit v nek hrib, kjer zgodaj popoldan ujameš še zadnjo dnevno svetlobo, se odvlečeš domov, poješ ostanke kosila, potem se pa zabubiš v dekco in nemo strmiš v TV, kjer ti nesramno ukradejo kaki dve uri življenja s patetično romantično komedijo.
Vedno si govorim, da bi bilo drugače, če bi imela izpit za avto (katerega sem štirikrat nesramno padla desetletje nazaj) in kakih 20 evrov več. Ampak to je bull-shit. Očitno nimam dovolj interesa, da bi si iznajdljivo polepšala zadnji popoldan tedna......in verjetno globoko v sebi uživam v melanholiji, ki me vedno znova prevzama.
No, zadnje leto se nedelja počasi spreminja v semi-prijeten dan. Ker imam prikupno družbo. In ne predem več sama.
Mijau....

sobota, 10. november 2007

Jutro....

.....najzgodnejše me je zasačilo, kako se likvidna vsa tihotapim proti domu. Skozi podplate so se vame celo noc naseljevali meni najljubsi ritmi. Prazna luna v škorpijonu je poskrbela za strastne energije, ki so se nežno pomešale med vsemi ničhudegaslutečimi plesalci. Minilo je brez grdih pogledov in nezaželjenih interakcij. Iz vseh je puhtela pravljičnost....kar se zgodi le redko.
A vse se konča in tudi to noč je razblinilo pričakovanje naslednjega dne. Znašla sem se med belimi rjuhami v svojem čebelnjaku in zvedavo utripala s svojim princem.....
Če bi se vsak dan začel tako lepo, bi živela v večnem strahu, da me bo nekdo grdo predramil iz pravljice...

petek, 9. november 2007