+

Razum me je spet pustil na cedilu. Naivno se prepuščam propadu in si lažem o prihodnosti.

flying with angels

...otopelost si je našla novega lastnika....jaz pa kljub nebesnemu joku spoznavam, kam zares spada moje srce...kje je moj dom...komu sem ljubljena. Zmotno sem dihala prepričanje, da v mojem svetu ni nič stabilnega.....postajam nežna skala...

when the music's over

Ostanki strasti se mi zatikajo v grlu. Peruti brezvoljno ždijo na mojem hrbtu......in tako ostajam ujeta v trenutku, ki mi brezčutno zadržuje bolečino v trebuhu. Spanec se obotavlja ob postelji... odbija stran sanje, kot nadležne muhe. V glavi pa en sam hrup, ki ne razkriva nič novega.....ve kam je namenjena........a ji srce še ne pusti.
Iščem uteho......a me druga stran telefona le klofutne, kot da ji ni več mar.

začaran gozd

Izvija se iz mene kot pozabljene sanje.....solze zalivajo razbolen utrip. Telo je nemo.....med ušesi pa samo sprenevedanje....ljubezen....žalost...olajšanje...praznina. Začaranost se je razblinila..poljub me je prebudil iz spanca, a ko sem odprla oči......princa ni bilo več.

full moon

Mrazi me iz trebuha......veter ne prinaša ničesar, le odpihuje delce mene malo po malo. V zraku se obotavlja vonj po poletju.......spomini se podijo pred mojimi očmi, kot blazni. Vse je drugače......vse je nespremenjeno.......mirno se mi meša.

(pre)obrazba

Objela sem svoje drgetavo telo in mu poskušala vdahniti drugačnost....neponovljivost..........zmedel me je ritmičen utrip srca, ki ni nehal dopovedovati da sem edina sebi.....najzvestejša sebi......zmedle so me oči otožno lažnjive........gobezdavi odsevi nesreče....sreče......strasti...prezira.
Po hrbtu se je plazil nemir.....za njim me je praskal brezup......potem je iz neba priletela mokra sreča in izmila vse......mene...njega.....njih.....dvomljive prebliske....vstrajnost. Me pustila prazno in omotično.....rahlo prestrašeno.....a nič več plastično.

mooning

Luna je pobegnila iz raka in mi umirila srce. Ljubezen se je stisnila v moje naročje.......telo že prede....misli so uspavane...nedelja se izteka. Danes ni čas za nove navdihe.

deževniki brez muz

Za lepši razgled ne bi smela sčistiti okna, ampak zamenjati oči. Tudi ljubezen verjetno poskušam obdržati na napačen način......edina razlaga za vedno znova počeno srce. I hate days like this.

telesno prerekanje

Norost mi sramežljivo polzi po grlu navzdol in za seboj vleče svoj neugledni rep, ki se mi zatika nekje v sinusih. Celo telo hlepi po tem da bi se končno predalo maničnemu malodušju, pa mu možgani ne pustijo. Misli se prerekajo po svoje in nihče več se ne zmeni za samosvoje roke, ki se dotikajo mimoidočih, kot da je telesu zares mar za kogarkoli drugega kot zase. Egocentrični organi....prisiljeni v sobivanje pod isto opno...najmehkejšo, kot je sama prepričana. In kje sem med vsem tem jaz? Nobody knows..

urban madness

Čas je kar odtekel izpod mojih stopalc in še vedno mi ni uspelo zbrat vsega kar je zaokrožilo po meni, v neko razumljivo celoto. Prazna luna, lepi ljudje, strupeno potenje, sočne krače in božanje nosnic. Nov teden pa že beži stran od mene, noče nič slišati...nič razumeti.....se ustaviti.....le nesramno mi kaže hrbet.

ni

Ko sem si danes barvala dušo in raztezala ude, se je iz mojega telesa izcedil ves strup in koža je bila glazirana s čudnim vonjem......kot bi iz sebe izgnala nekaj tujega. A me post-nevihtna katarza ni pustila sproščene in osvobojene......sprožila je neko čudno žalost in praznino. Slutnjo, da je moje življenje lažno, moja sreča umetno vzgojena.....hormonsko napitan piščanec zrel za zakol.
Mislim, da še nisem dojela kaj povzroča zlat odsev v mojih očeh in kaj mi ga vedno znova vzame.