telesno prerekanje

Norost mi sramežljivo polzi po grlu navzdol in za seboj vleče svoj neugledni rep, ki se mi zatika nekje v sinusih. Celo telo hlepi po tem da bi se končno predalo maničnemu malodušju, pa mu možgani ne pustijo. Misli se prerekajo po svoje in nihče več se ne zmeni za samosvoje roke, ki se dotikajo mimoidočih, kot da je telesu zares mar za kogarkoli drugega kot zase. Egocentrični organi....prisiljeni v sobivanje pod isto opno...najmehkejšo, kot je sama prepričana. In kje sem med vsem tem jaz? Nobody knows..