Objela sem svoje drgetavo telo in mu poskušala vdahniti drugačnost....neponovljivost..........zmedel me je ritmičen utrip srca, ki ni nehal dopovedovati da sem edina sebi.....najzvestejša sebi......zmedle so me oči otožno lažnjive........gobezdavi odsevi nesreče....sreče......strasti...prezira.
Po hrbtu se je plazil nemir.....za njim me je praskal brezup......potem je iz neba priletela mokra sreča in izmila vse......mene...njega.....njih.....dvomljive prebliske....vstrajnost. Me pustila prazno in omotično.....rahlo prestrašeno.....a nič več plastično.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar