Ko se zapolni luna, vedno znova izgubim nedolžnost........a jo povrnem, ko začne luna spet usihati. Kozmično valovanje me premika močneje, kot premika vodo. Zbuja v meni nekaj pradavninskega....mističnega.Prežemajo me njegovi demoni...želim si, da bi bila njegova vsa......a ohranila sebe zase. Pa ne deluje. Me naredi šizofreno....izgubljeno......grdo....lepo....
Telo mehko se stopi pod njegovo slino......nato postane trdo ob verbalnem pretepanju. Ko gre, se stre srce moje zaljubljeno. Zapiram se sama vase, postajam resnična......na način, ki je sprejemljiv okolju. A pristno obličje moje joče......za pravljico......popolnost......za naju.
Zatiskam si oči, ušesa, nos......poskušam preprečiti masovno penetracijo duš, ki se nikoli niso zazrle sebi v notranjost. Kdo sploh so, da me tako brezbrižno obsojajo......me silijo v odraslo okornost? Jim ni jasno, da bom jaz vedno znala priklicati čarobnost v svoje srce?
Ni komentarjev:
Objavite komentar