Svet me kliče naj se mu pridružim....mene pa še vedno mika oklepanje sanj....tam srečam trope hrtov, ki se selijo po pašnikih...na razbeljeni cesti pečene rakce in skrivnostne morilce lepih duš. Mika me obljuba zgodnje pomladi, a se resnobno oddaljujem od sreče, ker bi bilo razočaranje preveč kruto. Čaka me še mnogo z meglo zasičenih dni in hipnotičnih noči, preden bo zlato padalo iz neba cel čas....in se bodo nasmehi vrnili na obraze občutljivih.Tisti oblaki, ki imajo na hrbtih pripeta krila, se še niso naučili leteti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar