Januar me je udaril po glavi, kot da je narejen iz betona. Verjetno je travma prejšnjega leta še pregloboko zajedena v mojo bit, da bi se mu kar naivno prepustila, naj me pelje naprej. Ampak saj......nazaj itak ne gre, ne?Konec decembra je bil kot cirkus.....veliko energij....veliko samote...in ena sama ljubezen. Soočala sem se s sabo, se postavljala v prostor in na drugačen način spoznavala svojega princa. Preko pogovorov, ki jih nisem pričakovala....preko ljudi, katerih srca so se odprla na poseben način...preko sebe, ki sem vse skupaj z začudenjem in olajšanjem spremljala.
Potem pa doooolga noč.....spet v škorpijonu....tam moja vladavina vedno klone. In zjutraj me je izpod perja brcnil januarski skelet, ki me nasilno vleče tja, kamor si še ne želim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar