nočne blodnje

Kako potuhnjeno so se dnevi končali brez moje prisotnosti. Pretepala sem se z meglo, se poskušala skriti pred sabo.....pa me je danes ponoči zasačilo vse potlačeno....mi pljunilo v obraz, me spravilo v jok in nato v maničen smeh. Sledilo je zatišje in v tistem trenutku se je v meni zbudila najracionalnejša od vseh. Me streznila in prisegla večno maščevanje, če se takoj ne zberem in začnem dihati v njenem ritmu. Kdo bi se lahko sploh uprl tako prefinjenemu ukazu?

Upam da ne bom obupala že jutri. Ker res sovražim zbujanje sredi noči in.....me zmede dan, čez katerega se pregrizem le zaradi kofeina.

Samopomilovanje ne pride več v poštev. Tako kot ne premočna treznost.