Sprenevedanje se je osramočeno umaknilo izza mojih vek........prepuščam se nemirom in ščemenju. Na drugi strani oblakov ni trobent in puhaste ravnodušnosti. Beton me še vedno tepe po prstih in mestne oaze so napolnjene z grotesknimi vsakdanjostmi. Ne da se pobegniti, ne da se skriti....ostaja le samovšečno soočanje, ki mi vedno znova opraska srce.Na drugi strani sonca sem spoznala ironijo.......potisnila me je v histeričen krohot.....
Ni komentarjev:
Objavite komentar