agorafobija

V zakotni ulici sem srečala svojo nedolžnost, ki me je le ošabno ošvrknila, pogledala stran in brez zadrege odkorakala naprej. Njena kratka prisotnost je prebudila napol mrtve spomine in davno pozabljene čute. Ustnice so se sumljivo navihale in obdale z rdečilom, pa jih ponos ni hotel razkazati množici naključnih turistov. Vse se je pomešalo...zdaj...takrat....nekoč...... ....želje...poželjenje...strah.....drhtenje. Telo je pregreto, pa se vseeno rahlo trese. Nočem še izpustiti utripa...nočem nazaj...nočem naprej, če bom tako sama. Ko mi je nazadnje tako trepetalo v trebuhu, je bila moja edina skrb, kako stlačiti rit v najljubše hlače......zdaj me skrbi, kako naj stlačim svoj značaj v ta svet, ki prav tako poka po šivih.
Zrak okoli mene si jemlje vse več prostora.....srce pa hoče le vztrajati.