Med bombažem stkana strast
se včasih do jutra že posuši....ostane
le slutnja...ostaja kot svetovi,
ki se skrivajo za obzorjem zamegljenim..
...obseva ga le prašno sonce.
S sladkobo okrog jezika sem obstala
in veter me je napolnil
s hladom in z milino pomladi.
Odmev zime, ki še vedno piha na kosti
mi pušča trpkost v srcu.
Kako naj razložim pticam,
da so priletele prepozno....da njihova gnezda
nimajo dovolj prostora?
Prostranost vesolja
jih navdaja z neskončno otožnostjo.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
8 komentarjev:
Nice poem.
dicky hvala....ni samo moja...sva jo napisala skupaj s princem.
govoriš o prostranosti vesolja... si že kdaj imela občutek popolne praznine?
@trick: seveda; to je popolnoma naraven del življenja, da si kdaj pa kdaj izpraznjen...včasih lahko v tem najdeš celo mir.
mogoče sem se narobe izrazil... ne mislim izpraznjenosti in nizke energije, ko pač nisi za nikamor... v mislih sem imel prav poseben občutek, ki sem ga doslej doživel samo enkrat in to precej let nazaj. Neverjetno intenziven občutek popolne praznine, niča,.. ne vem niti kako to opisat, ampak izjemno močan občutek... na nek način reset možgan...
@trick: saj ta občutek sem mislila ničnost bivanja, ne manjko energije....:)
Hec je, da sem pravkar "odkril" pomemben detajl te totalne praznine, ki sem jo kot rečeno doživel samo enkrat. Takrat me je pograbila panika. Edinkrat. In mogoče prav panika praznino naredi toliko večjo, da omenjenega dogodka sploh ne povezujem in primerjam z občutki praznine odtlej. Od takrat zaradi praznine nisem bil več paničen. Ali sem postal neobčutljiva svinja ali sem si nataknil očala druge barve? Mogoče pa samo preveč analiziram stvari. Grem raje spat. Lahko noč :)
meni se pesem zdi resnično lepa vendar me zanima pod katerim naslovom iskati najino pesem od čukov
mee x3
Objavite komentar