Vleče me v polsen......kjer se jasno briše meja med realnim in sanjskim.....vleče me v potovanje proti središču rdečega.....središču prizemljenosti, ki mi bo zagotovo odklenilo vse potlačene tokove.
Me bo spet pretreslo, ko bom zavohala davno pozabljene sanje in zagledala podobe, ki so me takrat tako močno utapljale?
Kdo ve kdaj se zgodi preskok med dnevom in nočjo, ko pa se mrak tako dolgo vleče čez nebo.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
3 komentarji:
mrak se vlece cez nebo in pripravlja noc, ko pa pade noc se zgodijo sanje in na plan kakor da so zive skocijo podobe in le jutro nakaze, da vse le ni res...kadar utaplja, kadar utaplja mocno kakor pravis je to znak, da je treba zapustiti spomine in se ne utaplati v njih..spomini so taka cudna stvar in ce se jim prevec prepuscamo jim postavimo oltar in smo nekako cudno zalostni...
lovely... sometimes we really just have to kill the me mo ris... it is easier...
kill not bury, that is the catch....or just transform into pure delight
Objavite komentar