myown

Zalotila sem se kako spet čakam na življenje da se mi zgodi. Rada bi odletela proti stolpu, ki se izrisuje nekje v daljavi, pa me tam čaka le drugačna oblika betona. Ptiči so se že poskrili pod okrušene strehe....na dežju pa vztrajajo le še duhovi, katerim se po žilah pretakajo neptunovi žarki.
Brez posebnega navdušenja opazujem dneve, kako se kotalijo mimo mene.....oči vse vidijo, srce pa drži zamero. Ostal je le še drobec nečesa neoprijemljivega, ki se navduši nad vsakim vzhodom in vedno vstrepeta, ko se na nebo lenobno dvigne ona.
Čigave oči se obrnejo stran, ko se pogledam v ogledalo?