Ko ga telo pripelje tako blizu, da me njegov vonj ne premika le nezavedno...ampak zleze vame, kot da je samosvoje bitje..........se moja koža spremeni v elektriko.......takšno, ki se ustvari kadar se drug ob drugega drgneta dva žameta. Trenje mi naslika barve pred oči in cel svet obmolkne. Vse je osladno brezčasno, kot da v tem svetu ure niso dovoljene.....besede izgubijo svojo obvezo in ostane le prhutanje v vakuumu.
Telesna bahavost ni več arogantna in poželjenje se čudi......ker ga ljudje običajno razumejo drugače. Midva pa si želiva le, da bi se spremenila v naplavljen kamen, v katerega bi bil vklesan trenutek...ko se najina popka poljubljata....in si lasje šepetajo neumnosti.
Svet bo slej ko prej utrudil ljubezen in sladkosnedni čas bo zmazal tudi ta trenutek.
torek, 12. februar 2008
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
2 komentarja:
aaaa, super... res zanimivo opisuješ stvari...
hvala...to je zaradi moje muze
Objavite komentar