Zlatolaska

Ko se ponovno znajdem razpredena v napol zelenem kotlu belega mesta, mi med gubami zapoje misel o nenavezanosti. Oddaljen spomin me izriše drugačno, rahlo opito in prekajeno. Brez pike, brez končne točke. Vse kar želim, je v tem trenutku, brez potapljanja v varnost in osrediščenje na utrip drugega. Jaz in odmevi preteklih razkolov, lepljenj, drhtenj. Čudim se odmevu sten, ki ga ni, kadar On ublaži praznost življenja.

sem

Tik preden izdih izpodrine vdih, se ji stvarstvo zatakne v grlu. Postopoma premaguje željo po zamerljivem ihtenju in preskakuje dneve z mislijo na resničnost, ki jo ujame nepripravljeno tik preden se zbudi. Zatilje je dodatno skodrano od napora spanca, prsni koš se le malo dviguje. Zelo plitko in s strahom izmenjuje zrak, zelo globoko opazuje pogled ljubezni. Stresa jo nepogum, močno začinjen s cinizmom in zatohlo radostjo. Skoraj vsak dan se napol zavestno postrga iz postelje in pridušeno spotakne nazaj v zaščitniško rutino. Poezija se je neopazno izmuznila iz njenega srca, brez nje pa ne zna prevajati življenja.

and then there was ...

Včasih se razlijem med svetovi, kot da me v enost ne veže nič lepljivega. Razprostrta med resničnostmi se utekočinjam v eno plast. Nezapomenljivo. Čisto malo histerično. Le toliko, da še oddajam nekaj podobnega vibraciji.
Mrkujem. Zelo počasi. V oljnih odtenkih.
K sebi me lahko spravi le udarec komolca v rob omare. Tak, ki odzveni skozi celo telo in pusti rdečo izdolbino v opomin na nablodo, ki me skoraj prikrajša krasote bivanja v človeškem telesu in vseh naslad, ki pridejo s tem.