Ko se ponovno znajdem razpredena v napol zelenem kotlu belega
mesta, mi med gubami zapoje misel o nenavezanosti. Oddaljen spomin me izriše
drugačno, rahlo opito in prekajeno. Brez pike, brez končne točke. Vse kar
želim, je v tem trenutku, brez potapljanja v varnost in osrediščenje na utrip
drugega. Jaz in odmevi preteklih razkolov, lepljenj, drhtenj. Čudim se odmevu
sten, ki ga ni, kadar On ublaži praznost življenja.
skip to main |
skip to sidebar
Ni komentarjev:
Objavite komentar