Včasih se razlijem med svetovi, kot da me v enost ne veže nič lepljivega. Razprostrta med resničnostmi se utekočinjam v eno plast. Nezapomenljivo. Čisto malo histerično. Le toliko, da še oddajam nekaj podobnega vibraciji.
Mrkujem. Zelo počasi. V oljnih odtenkih.
K sebi me lahko spravi le udarec komolca v rob omare. Tak, ki odzveni skozi celo telo in pusti rdečo izdolbino v opomin na nablodo, ki me skoraj prikrajša krasote bivanja v človeškem telesu in vseh naslad, ki pridejo s tem.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
1 komentar:
lepo.
Objavite komentar