Bežim iz mesta v naročja......v besede iz nedoživetih časov........da me prepoji mir in mi čarobne črte odklenejo vrata do pravih sanj....ne tistih dnevnih....izmišljenih. Potapljala se bom v vodi in pustila da iz mene oddtečejo vsi dokazi doraslosti. Za nekaj ur bom spet otrok. In življenje me bo kot vedno počakalo in pričakalo.Vračanje se bo na začetku zdelo kot padec na trd beton.......a se bo kot vedno spremenil v pernato mehkobo, ki me pogreza tako globoko........da se že skoraj izgubim. Privzdigne me le njegov poljub.......vedno tako nepričakovano na pravem mestu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar