sobota, 20. november 2010

petek

spet me je opazovala s praznimi očmi in poskušala prikriti nasmešek, ki ga vedno znova riše njena prepričanost, da mi je ukradla nekaj dragocenega (bil je le umetni biser, ne jokam za njim). mene pa sta stresala smeh in alkohol. noč sem si delila z lepoticami, se v krohotu sprehajala po mestu z vročo slastjo v rokah, pesnikom ob boku in modricami na kolenih. ko so me ure kasneje črpale čudaške sanje, je zazvonil telefon, ter me ponovno popeljal v lepoto bivanja.

2 komentarja:

m. pravi ...

<3

Taja pravi ...

Resnica ni ena in edina, resnic je toliko, kolikor je razlicnih obrazov. Vsak ima svojo. Resnico in Zgodbo. Vcasih se nase resnice in zgodbe prepletajo in nemalokrat se zgodi, da v tej zmesnjavi custev, hrepenenja, strasti, prijateljstva, ljubezni, sovrastva in jeze ostanes sam. Prizadet. In zalosten. Ljudje prihajajo v nase zivljenje in iz njega odhajajo. Nekateri so prisotni samo trenutek, drugi se zadrzijo nekoliko dlje, nekateri pa ostanejo za vedno. Prav vsi pa bogatijo nase zivljenje in ga s tem tudi osmisljajo. Vendar v osnovi ostajamo sami...

Ljubezni ni mogoce ukrasti. Ljubezen se zgodi. Nenacrtovano. Brez pomislekov. Zadane nas kot strela z jasnega neba. Ljubezen je do skrajnosti egoisticna in zahteva cloveka v celoti. Je najmocnejsa sila sveta. Lepa. Bolece lepa. Je kot iskra, ki zaneti ogenj, vendar ta ogenj ne gori vecno. Potrebno je nenehno metati nanj polena in pazit, da ne ugasne. Pa kljub nasemu trudu vcasih vendarle ugasne...

Nina, moje oci so vesele in zalostne hkrati. Zalostne zato, ker so nehote prizadele nekoga, ki ga pravzaprav niti ne poznam. In vesele niso zato, ker bi se veselila nad bolecino drugega, ampak zato, ker so neizmerno hvalezne za vsak trenutek, ki ga prezivim z njim. Zame je on najlepsi in najbolj dragocen biser. Pravi, tihomorsi biser, ne umetni. Iskreno ga imam rada, cenim ga, spostujem, obcudujem in obozujem. Nisem ga ukradla. On se je zgodil. Rodil se je, tako kot se rodi vsak biser, v bolecini. In zasijal v vsej svoji lepoti...