Občasno se ujamem v dihanje brez ritma.....prehajam iz enega zavedanja v drugega in oprezam za poznanim vonjem. Zaspane misli se skrivajo pod odejo in spuščajo čudne zvoke, ki jih ne znam..ne zmorem prevesti v očem razumljive slike. Koža že spreminja vonj, ker se ne dotika ničesar....pušča da gre poletje mimo nje, kot da se je letni časi ne tičejo.
Mesto je spremenilo podobo...postalo poseljeno z drugimi jeziki in koraki drugačne hitrosti. Ni prostora za naju na tlakovcih.....izgubljava se med hladilnikom in posteljo. Ti z mavričnimi prsti in jaz z pordelimi lici. Mimobežne besede se izrekajo brez razmisleka...lepota bivanja je občasno prekinjena z nadležnimi telefonskimi klici.
Spet me mika, da bi se skrila...pa me ti tako lepo opominjaš zakaj zdaj ni čas za te neumnosti.
četrtek, 13. avgust 2009
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
10 komentarjev:
Me skoraj premami, da bi si še sama želela imet nekoga, ki bi znal opominjat.
malo jih je, ki opomijajo na učinkovit način...I'm lucky
Res je.. malo je takih, ki znajo. In še manj je takih, ki se zdijo vredni, da sploh smejo.
Dvojno srečna. ;)
Rada imam, ko me moj opominja. Trenutno pogrešam prav to ... Opominjanje bi.
@Marta: mene je opomnil, potem pa odšel in bi zdele rabla eno resno spodbudo....<3
lepo pišeš...spomina me nase...opominjanje je včasih rešitev...
včasih nas reši pred begom...
@Maja hvala!
sem mislila nate pa sem kar tipkala nina vidrih v google in mi je vrglo ven tole tvojo stran. In ja, komentirala bi tale tvoj tekst, dobro pises, sveze in mocne so te misli.
Kar premamila si me,da jaz pa bi se skrila malo vase in spravila kaj na papir.
Pa ti si tudi vedno znala...ti znala opomnit :),da treba bit v akciji v tem svetu.
Lupcka
Anamarija
Objavite komentar