moje bistvo se utaplja v navideznih priložnostih...
vse me čaka...jaz čakam na vse...
in tako si zreva iz oči v oči...jaz in moja neodločna prihodnost...
obe čakava na znak...potezo.
njena usta so nema, moje roke otrple....
sanjam kite krvavih zob, ki se hočejo le igrati...
vedno znova...
obstaja interpretacija te sprevržene paralelnosti?
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
5 komentarjev:
Dobro vem, kako je prihodnost nema in roke otrple. A včasih mislim, da jo je treba oklofutati in videti, če bo zakričala. Če noče,
zakriči ti!
jaaaaaa.sm sumim, da zadnje čase tut ne sliš več najboljš...hih
we have to fight... right? forca :D
cmok*
yes Callisto...we do...kisssssss
Objemi kita v sanjah, obriši kri z zob in mu na ušesa zašepetaj kam naj te odpelje v prihodnost. <3
Objavite komentar