drowning

moje bistvo se utaplja v navideznih priložnostih...
vse me čaka...jaz čakam na vse...
in tako si zreva iz oči v oči...jaz in moja neodločna prihodnost...
obe čakava na znak...potezo.
njena usta so nema, moje roke otrple....

sanjam kite krvavih zob, ki se hočejo le igrati...
vedno znova...
obstaja interpretacija te sprevržene paralelnosti?

up close and personal

Skrivam se v abstraktnosti, ker plašim samo sebe. Napačna interpretacija naključnih žrtev je kokon v katerega zapredam svoj sarkazem....umikam se izpostavljenosti in semisramežljivo opazujem čas, ki izvija in utelešuje navidezne poti vseh vpletenih v mojo neposredno bližino. Na vsak pogled lahko odvrnem z mnogimi, a se mi zdi, da vedno izberem neprimernega.
Že nekaj časa iščem način s katerim bi se izrazila bolj jasno in se hkrati sprašujem, če si to čisto zares želim. To kar prihaja iz mene preko besed je vedno v najbolj izvorni obliki....vse izpeljanke so le olepšave....prevodniki za občinstvo. Ne zaradi podcenjevanja, ampak zato, ker še samo sebe včasih ne razumem.
Danes me nebo močno premika in misli se nagibajo proti sreči, vendar vonj po melanholiji ostaja v vsem kar izrečem...izpišem. How come it is still like this?