Ponoči se je izpelo toliko poljubov in dotikov, da sem se s srečnim srcem zopet umestila v neko paralelno družino. Ne znam zamrzniti teh čutenj.....jih obdržati za grde dele dneva. Vsa mehkoba je zapustila moje telo, ko sem zaprla vrata svojega vesolja in me je grdo oklofutalo jutro s svojim egoizmom.Počasi razpada del mene, ki sem ga tako ihtavo lepila skupaj....zapolnjevala manjkajoče dele.....poskušala prisiliti v večnost. Boli neskončno.....me zadane v anahato........me pretrga na pol......vse je bila namišljena sreča.....kičast porcelan. Včasih nekaj grdega prepoznaš šele po tem, ko podrobno preučiš lepoto...
Ni komentarjev:
Objavite komentar